www.korte-kultura.net

 

 



 

 

 

KRESOVANJE

Novice iz kresovanja


 

KRESNA NOČ

Kresna noč je v vsem indoevropskem prostoru najbolj magično obdobje v letu. Takrat svoje moči preizkušajo škrati, vile, čarovnice in druga nadnaravna bitja. Dan, ki tej noči sledi, je najdaljši v letu, sonce je najviše na nebu in ima zato poseben čar, prav tako je čarobna noč z letajočimi kresničkami in zvezdnimi utrinki na nebu. Bolj kot pri nas, ta pojav cenijo v višjih zemljepisnih širinah, saj se v teh širinah dnevi daljšajo, na samem tečaju pa dan in noč trajata po pol leta.

Spominjam se kresnega večera leta 1996. Imeli smo obisk s Švedske. Z nami je na Kašlerju kresoval mlad fant. S kitaro je spremljal naš ogenj … Nekdo je z vilami nalagal – na sliki se mi zdi kot čarobni hudič … Za nami je bila temna kašlerska Punta, kot svetilnik Histrov izpred 2200 let… Za njo je morda pravkar mimo piranskega svetilnika plula ladja …
 

Ljudje vedo, da nam življenje podarja prav sonce, da ono vpliva na vse stvarstvo in so zato hoteli s čarnimi sredstvi soncu moč pomnožiti. Takšno magično sredstvo je bil ogenj. Zato so ljudje zanetili blizu neba, po hribih in gorah kresove, da bi sonce od njih prejemalo čim več toplote in svetlobe. Ob najkrajšem dnevu v letu, ob božiču, ko ima sonce najmanj moči, so najbrž prav zato na ognjiščih žgali hrastove čoke. Navada je ponekod še živa tudi pri nas.

Drug pomemben element kresne noči je voda. V preteklosti so ljudje plavali v rekah in potokih, ki so tekli proti vzhajajočemu soncu. Kopanje v izvirih je prinašalo ozdravljenje, zaščito in očiščenje. Tretji del te noči so zdravilne rastline, ki v tem času bujno cvetijo in iz katerih se za to noč naredijo venčki.

Kresna noč je s svojimi stoterimi čari še vedno najskrivnostnejša noč. Ljudsko izročilo pravi, da je v kresni noči mogoče slišati govorico živali. V tej noči je možno najti zaklad, priklicati hudiča ali pa zvedeti za svojo prihodnost.

Tako: Kresna noč je najkrajša v letu, dan pa najdaljši in to se zgodi 21. junija, ko začne poletje. Temu dnevu po astronomsko pravimo poletni sončni obrat. 21. decembra je ravno obratno, je zimski sončni obrat in se začne zima. Kresni dan je krščanstvo pomaknilo na 24. junij, ko je god sv. Janeza Krstnika. Njemu posvečene cerkve so kar v več primerih ob vodah (v Štivanu ob izviru Timave, ob Bohinjskem jezeru, bila je ob vogeljskem Kalu pod Repentabrom).

Na predvečer kresne noči se prižigajo kresovi, fantje tekmujejo za najvišjega in skačejo čez njega. Dekleta v tržaški okolici in na Krasu spletajo iz zdravilnih rastlin venčke in jih obešajo nad vhod svojega doma. Stara poganska ljudstva so v tem videla obrambo pred boleznijo, hudo uro, ognjem in kačo. Na Repentabru venčke spletajo iz brd'vinčnika (križcev - zdravilne rastline za bradavice), ki v tem času bujno rumeno cveti in se ne takoj posuši. Ponekod delajo venčke iz šentjanževe rože (Volčji Grad) in kresne praproti, ki sta tudi zdravilni rastlini O kriesnicih, ki so se v Istri bojevali proti čarovnicam, ki so »skuhale« točo in druge nezgode, je leta 1897 pisal Simon Rutar v svoji knjigi Trst in mejna grofija Istra.
 

Na Primorskem so kresovanje in postavljanje venčkov ponosno spodbujali za časa fašizma in to v znak protesta proti potujčevanju. Socializem je stare navade prepovedoval. Po osamosvojitvi Slovenije sta običaja spet oživela, a ne povsod enako, najbolj v Zamejstvu. V Slovenski Istri manj, ker so tu asimilacijske sile dokaj močne in namesto kresov na kresni večer ali v čast osamosvojitve, prižigajo prvomajske kresove. Kresnih venčkov tu ne poznajo, pač pa na novo vpeljujejo božične venčke.

Krščanstvo slavi cvetje drugače kot poganska kulturna doba. Slavje so prenesli na Telovo (v Kortah na »sveto Têlo«), ko so otroci cvetje trosili pred štirimi v naravi postavljenimi oltarji. Med oltarji se je odvijala procesija ali pašašjon, iz katere besede izhaja stara beseda opasilo.* V Kortah so za sveto Têlo vso vas okrasili z vezeninami, na polkna pa obesili cvetje, da ga »bo procesija požegnala«.

Običaje neko ljudstvo lahko iz roda v rod goji, jih lahko skriva ali se podreja sosedovim. To je odvisno od moči miselnosti, ki v nekem obdobju prevladuje, ali od samozavesti in pokončnosti posameznika ali celotnega ljudstva.

Moja zadnja zapažanja so taka: Notranja Šavrinija svoje stare običaje obuja, mesta in vasi ob mestih, kamor so po drugi vojni naseljevali »izbrane ljudi«, pa ne. S priseljenci – zdaj pretežno meščani, narodopisne posebnosti pokrajine izginevajo. Potrošniška, že kar ideologija, pa temu procesu obilno pomaga.

* Škoda, da stare besede izrinjamo iz govora, saj pomenijo nenapisano, a živo zgodovino tistih, ki jih uporabljajo in so dragocen vir za znanstvenike. In kortežanski govor ima kar nekaj dragocenih starih besed in starih navad.

 


 
KRESOVANJE 2008


Letos smo v Kortah ponovno obudili v zadnjih desetletjih že pozabljen običaj svetoivanskega kresovanja, ki se je nekoč sicer odvijal noč prej, mi pa smo kresovali na dan sv. Ivana, ki je tudi predvečer dneva slovenske državnosti.

Prireditvi sta prav lepo uspeli. Navzoče sta pozdravila župan občine g. Tomislav Klokočovnik in predsednik krajevne skupnosti g. Edi Grbec. Od uglednih gostov so bili prisotni med drugimi tudi pomočnica ravnateljice OŠ Vojke Šmuc, ga. Vanja Lukežič, msgr. Renato Podbersič in župnik g. Dinko Bizjak.

Kulturni program prve prireditve so zasnovali mentorji sekcij Kulturnega društva Korte Vesna Vatovec z otroško folklorno skupino Usakošćat, Nada Morato z mladinsko dramsko skupino in Eneja Baloh z žensko pevsko skupino, ter Željka Ličan Adamčič s skupino otrok domače podružnične osnovne šole. Harmonikar Alan Petaroš je zastopal izolsko glasbeno šolo. Povezovalke programa so bile mlade članice oziroma sodelavke kulturnega društva Nadja Babič, Vesna Vatovec in Ana Hrvatin.

V igri Majenca avtorice Nade Morato smo prikazali, kako je nekoč ta običaj izgledal v Kortah pa tudi v bližnjih krajih vse tja do Boljunca. Posebno zanimiv je bil pogled na prihod župana občine – »jizlanskega« - na sestanek skupnosti prvo nedeljo maja; ta se je namreč kot gost udeleževal volitev novega krajevnega župana in po potrebi razsojal spore. Folklorna otroška skupina Usakošćat je v spletu pokazala nekaj iger, s katerimi so se nekoč otroci zabavali pa tudi korakov plesa, ki se je tod plesal. Ob koncu smo videli še bolj sodoben ples.

Odobravanje in močno ploskanje je s svojim prvim nastopom požela novoustanovljena, zaenkrat še samo enajstčlanska ženska vokalna skupina pod vodstvom domačinke Eneje Baloh. Predstavile so se s čedljansko ljudsko pesmijo - Čedlje so zaselek ob kortežanskem kulturnem domu - Ko sen še mlada bìla, ki jo je etnologinja Tončka Marolt posnela leta 1961, za triglasje pa priredila Darinka Jug. Zbor je zapel še zabavnega Mačka v žaklju, »vedno zeleno« popevko Belih vran iz poznih 60. let. Resna in stroga pevovodkinja Eneja Baloh je v skromnih treh mesecih pokazala kvaliteto svojega dela in primeren pristop, za kar je bila deležna prisrčnega odobravanja dokaj številčnega občinstva. Samo Turk je prireditev opremil z zvočnimi efekti, pevke pa pospremil s kitaro.

Prireditev, ki smo jo posvetili 500. obletnici rojstva Primoža Trubarja tudi s prikazom reformatorske literature, je bila uglašena s pokončno držo naše mlade države in kraja z večstoletno kulturno tradicijo. Žene so gostile z domačimi istrskimi kuhanimi in pečenimi štruklji, hroštolami in fritulami, ob katerih pa niso manjkala niti imenitna peciva z mandeljni, lešniki in orehi. Za potešitev žeje sta bila dobrodošla domača brgonja in refošk.

Zahvaliti se moramo upravnici mladinskega hotela Stara šola, ge. Alenki Grozdanovič, ki nam je velikodušno ponudila prostor in opremo. Veseli smo bili tudi, ko je opazila in pohvalila naš svetoivanski šopek čarobne noči.

Pod večer je na bližnjem Čuku pod Kašlerjem zagorel visok kres. Ponosno je dogoreval skoraj tja do zore, kot se za simbol najdaljše noči v letu in osamosvojitve Slovenije spodobi. Videti ga je bilo po Piranskem zalivu in Savudrijskem polotoku vse do Buj. Nekoč je mladina na kresni večer tekmovala, katera vas bo imela večji ogenj in se zabavala s skakanjem čezenj. Letos je bil tako mogočen, da se na to ni dalo niti pomisliti, prisotna mladež pa je temu navkljub brezskrbno rajala skoraj do onemoglosti. Kako tudi ne, saj so se pravkar začele šolske počitnice...

Da smo lahko zakurili res veličasten kres, je zasluga predvsem dveh gasilskih strokovnjakov - Nikice Riviča in Boruta Vatovca, ki sta vanj vložila nemalo truda; ni namreč ravno »mačji kašelj« prepeljati tako veliko količino lesa s Čedelj gor na Čuka v največji vročini dneva, potem pa ogenj še varovati in ga končno varno pogasiti….Najlepša hvala jima. Zahvaljujemo pa se tudi turističnemu društvu Šparžin, katerega člani so velikodušno pomagali urediti in pospraviti prizorišče.

S tema prireditvama smo se z željo, da bi v bodoče v kraju nadaljevali z združevanjem moči in krepitvijo medsebojnega sodelovanja, pridružili našim Zamejcem, ki svojo samobitnost tako ponosno poudarjajo s prižiganjem kresov in z venčki poljskega cvetja na vhodih v svoje domove.
 

Nada Morato in Darinka Jug




Po bogatem kulturnem programu je vzplamtel kres ...




Kot ta pravi gasilec ...

 


napovedi / novice / pritkovalska skupina / galerija Korte / pevski zbor / dramska skupina / folklorna skupina / pustna skupina /
 kresovanje / razstave /  zgodilo se je ... / publikacije / foto galerijao kraju Korte / lokacija / kontakt / povezave /
 Kaj so piškotki?  / Izjava o zasebnosti /
 domov


 

 
   

Vse pravice pridržane - Kulturno društvo Korte & Copyright 2010

   

 Created by StudioIntera  /  Powerd by SpletObjava