O kresovanju
17.12.2008
O kresovanju
 KRESNA NOČ

Kresna noč je v vsem indoevropskem prostoru najbolj magično obdobje v letu. Takrat svoje moči preizkušajo škrati, vile, čarovnice in druga nadnaravna bitja. Dan, ki tej noči sledi, je najdaljši v letu, sonce je najviše na nebu in ima zato poseben čar, prav tako je čarobna noč z letajočimi kresničkami in zvezdnimi utrinki na nebu. Bolj kot pri nas, ta pojav cenijo v višjih zemljepisnih širinah, saj se v teh širinah dnevi daljšajo, na samem tečaju pa dan in noč trajata po pol leta.

Spominjam se kresnega večera leta 1996. Imeli smo obisk s Švedske. Z nami je na Kašlerju kresoval mlad fant. S kitaro je spremljal naš ogenj … Nekdo je z vilami nalagal – na sliki se mi zdi kot čarobni hudič … Za nami je bila temna kašlerska Punta, kot svetilnik Histrov izpred 2200 let… Za njo je morda pravkar mimo piranskega svetilnika plula ladja …
 
    

Ljudje vedo, da nam življenje podarja prav sonce, da ono vpliva na vse stvarstvo in so zato hoteli s čarnimi sredstvi soncu moč pomnožiti. Takšno magično sredstvo je bil ogenj. Zato so ljudje zanetili blizu neba, po hribih in gorah kresove, da bi sonce od njih prejemalo čim več toplote in svetlobe. Ob najkrajšem dnevu v letu, ob božiču, ko ima sonce najmanj moči, so najbrž prav zato na ognjiščih žgali hrastove čoke. Navada je ponekod še živa tudi pri nas.

Drug pomemben element kresne noči je voda. V preteklosti so ljudje plavali v rekah in potokih, ki so tekli proti vzhajajočemu soncu. Kopanje v izvirih je prinašalo ozdravljenje, zaščito in očiščenje. Tretji del te noči so zdravilne rastline, ki v tem času bujno cvetijo in iz katerih se za to noč naredijo venčki.

Kresna noč je s svojimi stoterimi čari še vedno najskrivnostnejša noč. Ljudsko izročilo pravi, da je v kresni noči mogoče slišati govorico živali. V tej noči je možno najti zaklad, priklicati hudiča ali pa zvedeti za svojo prihodnost.

Tako: Kresna noč je najkrajša v letu, dan pa najdaljši in to se zgodi 21. junija, ko začne poletje. Temu dnevu po astronomsko pravimo poletni sončni obrat. 21. decembra je ravno obratno, je zimski sončni obrat in se začne zima. Kresni dan je krščanstvo pomaknilo na 24. junij, ko je god sv. Janeza Krstnika. Njemu posvečene cerkve so kar v več primerih ob vodah (v Štivanu ob izviru Timave, ob Bohinjskem jezeru, bila je ob vogeljskem Kalu pod Repentabrom).

Na predvečer kresne noči se prižigajo kresovi, fantje tekmujejo za najvišjega in skačejo čez njega. Dekleta v tržaški okolici in na Krasu spletajo iz zdravilnih rastlin venčke in jih obešajo nad vhod svojega doma. Stara poganska ljudstva so v tem videla obrambo pred boleznijo, hudo uro, ognjem in kačo. Na Repentabru venčke spletajo iz brd'vinčnika (križcev - zdravilne rastline za bradavice), ki v tem času bujno rumeno cveti in se ne takoj posuši. Ponekod delajo venčke iz šentjanževe rože (Volčji Grad) in kresne praproti, ki sta tudi zdravilni rastlini O kriesnicih, ki so se v Istri bojevali proti čarovnicam, ki so »skuhale« točo in druge nezgode, je leta 1897 pisal Simon Rutar v svoji knjigi Trst in mejna grofija Istra.
 

Na Primorskem so kresovanje in postavljanje venčkov ponosno spodbujali za časa fašizma in to v znak protesta proti potujčevanju. Socializem je stare navade prepovedoval. Po osamosvojitvi Slovenije sta običaja spet oživela, a ne povsod enako, najbolj v Zamejstvu. V Slovenski Istri manj, ker so tu asimilacijske sile dokaj močne in namesto kresov na kresni večer ali v čast osamosvojitve, prižigajo prvomajske kresove. Kresnih venčkov tu ne poznajo, pač pa na novo vpeljujejo božične venčke.

Krščanstvo slavi cvetje drugače kot poganska kulturna doba. Slavje so prenesli na Telovo (v Kortah na »sveto Têlo«), ko so otroci cvetje trosili pred štirimi v naravi postavljenimi oltarji. Med oltarji se je odvijala procesija ali pašašjon, iz katere besede izhaja stara beseda opasilo.* V Kortah so za sveto Têlo vso vas okrasili z vezeninami, na polkna pa obesili cvetje, da ga »bo procesija požegnala«.
    

Običaje neko ljudstvo lahko iz roda v rod goji, jih lahko skriva ali se podreja sosedovim. To je odvisno od moči miselnosti, ki v nekem obdobju prevladuje, ali od samozavesti in pokončnosti posameznika ali celotnega ljudstva.

Moja zadnja zapažanja so taka: Notranja Šavrinija svoje stare običaje obuja, mesta in vasi ob mestih, kamor so po drugi vojni naseljevali »izbrane ljudi«, pa ne. S priseljenci – zdaj pretežno meščani, narodopisne posebnosti pokrajine izginevajo. Potrošniška, že kar ideologija, pa temu procesu obilno pomaga.

* Škoda, da stare besede izrinjamo iz govora, saj pomenijo nenapisano, a živo zgodovino tistih, ki jih uporabljajo in so dragocen vir za znanstvenike. In kortežanski govor ima kar nekaj dragocenih starih besed in starih navad.
Korte

Korte so največji in najlepši kraj izolskega zaledja, kjer ohranjajo tradicijo in gojijo kulturo.

Pridite in se prepričajte! 

Kulturno društvo Korte / VSE PRAVICE PRIDRŽANE / IZVEDBA: F.King