Sprehod skozi kraje, kjer se je rojevala knjiga Kruh in ribe
17.01.2008
Sprehod skozi kraje, kjer se je rojevala knjiga Kruh in ribe

Knjigo Kruh in ribe so predstavili v naslednjih krajih: v Kortah 20.1., Trstu 13.2., Ljubljani 18.2., Bazovici 9.3., Celju 19.3., na Vrhu sv. Mihaela (med Sovodnjami in Doberdobom) 27.3., v Dolu pri Vogljah (pod Repentabrom) 28.3., v Škednju (Trst) 30.3. in v Izoli 10.4.

Vsaka predstavitev je bila posebno doživetje.

Prva je bila v Kortah. Kar veliko ljudi je bilo na tem večeru – domačini, kolegi avtorice in njeni bivši učenci. Dramska skupina je predstavila nekaj zgodb, škofijotski ženski zbor pod vodstvom Marjetke Popovski pa je z ljudsko pesmijo prijetno osvežil večer. Istočasno je bila v dvorani razstava umetniške fotografije Ljuba Radovca. Kortežanske žene so publiko počastile s svojimi dobrotami. Bilo je praznik župnjiskega zavetnika sv. Antona Puščavnika, zato vsestransko doživet.

V Trstu je bilo zanimivo zato, ker je bila predstavitev v Narodnem domu, ki so ga fašisti že leta 1920 zažgali, ker je predstavitev vodil znani kulturni delavec Boris Pangerc, ker so predvajali izbor govorov s Tržaškega, ker je pela tržaške ljudske pesmi cenjena skupina Sto ledi, in ker je urednik založbe obljubil, da bodo izdali narečne zgodbe v najmodernejši tehniki.

V Ljubljani je bila zbrana slovenska novinarska srenja. Z veliko torto je založba Mohorjeva družba počastila krst svoje prve knjige Glasov in 20-letnico izhajanja zbirke.

V Bazovici je pel škedenjski zbor pod vodstvom Marjetke Popovski, svojo zgodbo je pripovedovala 84-letna voznica brez šoferskega znanja, Vera Žužek (S kamjonom v Trst). Kakšna pripoved nekdanje partizanke - žene na vozičku in prav na dan žena! Prava folklorna pripoved s težkih časov in kakšen aplavz! Poleg vsega navdušujočega, so si tu lahko ogledali delo bazovških klekljaric. Ja, in kako lepe kulturniške vezi so spletli s tem krajem, kjer stoji spomenik baziviškim žrtvam. Da, vsem štirim je urednica zbirke prižgala svečke!

V Celju (in v Ljubljani) je bila predstavljena tudi 33. knjiga (zgornjesavinjska), ki je vsa zapisana v narečju. Knjigi iz dveh različnih območij slovenskega prostora: obmorje, kjer je narečje mehko in prehaja v pogovorni govor in hribovita Savinjska notranjost, kjer je narečje zvočno še trdo.

Predstavitev v kraju, kjer je divjala vihra prve svetovne vojne – na Vrhu sv. Mihaela med Doberdobom in Sovodnjami: Tu so člani društva prikazali svoje zgodbe v obliki igre. Kraj ima komaj 200 ljudi in prav vsi so se vključili v ta lepi večer in ljudi spravili v bučni smeh. In, pevke s svojo mladostjo, naj bodo vzgled vsem, ki hočejo zlasti danes, pozitivno naprej!

V Dolu pod Repentabrom je bila predstavitev knjige prav posebno zanimiva, saj jo je vodil mlad profesor Danilo, ki je knjigo dodobra obdelal in zahteval od avtorice interpretacijo zgodb. Predvajal je posneto zgodbo, ki jo je njemu, še otroku, pripovedoval nono. To je bila dokaj, tudi za današnji dan, poučna zgodba O volku in lisici, ki so jo za knjigo zapisali na Goriškem Krasu. Na predstavitvi je pel zbor pevcev z obeh strani meje - nekdaj skupne občine Repentabor, in tako izkazal svoje veselje, da jih vsaj v kulturnem življenju skozi ljudske zgodbe in pesmi, ne ločujejo več, pa da je zdaj konec železne zavese, ki jih je več povojnih desetletij morila. Na predstavitvi je razstavljal svoje klesarske mojstrovine iz kamna “repenca” mlad vogeljski dijak. In hitro so zadevo povezali z zgodbo sosedovega Mirka, klesarja izpod tamkajšnji kamnolomov, a ujetnika 2. svetovne vojne v Liverpoolu. Svet je pravzaprav majhen!

V Škednju, ki je danes že v Trstu, v času nastajanja njihovih zgodb je bil le v njegovem predmestju (tu so nekoč gojili še pšenico za kruh, ki so ga pekli za Tržačane), je bila predstavitev v kulturnem domu. Gostje so si lahko ogledali razstavo slik bogate društvene in intelektualne preteklosti kraja. Pel je domači ženski zbor, ki skupaj z Dušanom Jakominom zaliva korenine kraja, da slovenska veja lahko še živi. Ženske so prinesle na mizo svoj kruh iz starih receptov in ribe, tako kot je ilustratorka Irena Romih nakazala na platnici knjige.

V Izoli so predstavitveno “turnejo” zaključili. S kar devetimi kulturnimi prireditvami so se srečali s kraji, odkoder so zgodbe, in povedali tudi, kako so se prepletali dogodki zadnje vojne med Izolo, kjer avtorica knjige živi in Dolom, kjer je v mladosti živela. Kakšna naključja! Na tej prireditvi je pel zbor izolskih upokojenk. Druženje z izolskimi kulturniki, je bilo posebno lepo. Koni je koval načrt, kako bo iz folklornega slovstva črpal snov za svojo novo risanko. Klarisa je pripovedovala načrte o sredozemski folklori, Barbara pa nato prinesla svojo mediteransko knjigo zgodb.

In ob zaključku “sprehoda” le še: ker je v knjigi zajeta preteklost preprostih in malih ljudi, ki so ločeni od matične domovine, so bila čustva na predstavitvah razgreta, druženja enkratna in nepozabna. Za predstavitelje naporna, za krajevna kulturna društva pa prilika za izkaz identite kraja. Ljudi je zajela evforija moči in prijateljstva med matico in zamejstvom. Skupaj z zbranimi zgodbam in z novo vzpostavljenimi stiki, bodo spomini na te večere še dolgo živeli.

Korte

Korte so največji in najlepši kraj izolskega zaledja, kjer ohranjajo tradicijo in gojijo kulturo.

Pridite in se prepričajte! 

Kulturno društvo Korte / VSE PRAVICE PRIDRŽANE / IZVEDBA: F.King