ŽENSKI PEVSKI ZBOR KD KORTE GOSTOVAL V BOROVLJAH
10.07.2010
ŽENSKI PEVSKI ZBOR KD KORTE GOSTOVAL V BOROVLJAH
Na povabilo Prosvetnega društva Borovlje – Ferlah, Avstrija se je Ženski pevski zbor KD Korte 10. in 11. julija udeležil srečanja koroških pevskih zborov Petje pod lipo, ki je bil v Krnici pod Karavankami v bližini Podna - Bodentala. Vsevedni vodič nam je prvega dne razkazal Borovlje. Kraj je bil nekoč središče evropskega puškarstva, ki je zdaj že skoraj izumrlo. Razvoj le-tega je na ogled v muzeju s pohvale vrednimi dvojezičnimi napisi, ki jih drugod v javnosti le redko vidite. Člani prosvetnega društva se znajo pohvaliti, da imajo še nedeljske slovenske maše, pa tudi še slovenske napise na križevem potu. Iz središča mesta, kjer smo izvedeli o njihovem društvu tudi v slovenskem jeziku, smo se odpeljali v predmestje k Cingelcu na ogled njihovega kulturnega doma. V njem so lepo urejene sejna soba, dvorana za prireditve, soba z arhivom nekdanje hranilnice z zanimivimi listinami, blagajno in slikami nekdanjega voditelja in gospodarja te hiše. Njihova kulturna organiziranost se je rodila v istem obdobju kot kulturna organiziranost v Kortah, to je na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Prav takrat so se porajale Krekove Hranilnice. Pri nas je ohranjena le stavba ob župnišču in kaka hranilna knjižica.
V Borovljah so na vhodih hiš šentjanževi venčki, ki so starodavna, še poganska navada. V Primorju običaj še živi v tržaški okolici in na Krasu. Venčki pa so antipod adventnim (ob najdaljših in najkrajših dnevih v letu!). Pri nas se kresnični venček nadomešča s cvetjem svetega Tela, ki se postavlja na okna. »Kresnik« je po osamosvojitvi zopet prižigal kresove in podil »ća te naše štrige«. Ker se morajo koroški Slovenci vsakodnevno boriti za svoj obstoj, zelo čuvajo svoje običaje in besede, saj te kažejo na kontinuiteto kulture naroda.
Iz Borovelj smo se odpeljali v bližnji Šentjanž, kjer je bil festival tamburaških skupin. V bližini smo si ogledali cerkev z granatami druge svetovne vojne in slišali o njihovem tedanjem boju za osvoboditev izpod Nemcev. Pod šotorom smo nato spremljali tamburaške skupine in plese folklorne skupine Hrvatov z Gradiščanskega ter tistih z Dunaja. Bilo je kaj slišati in videti: klasično, narodno in sodobno glasbo, posebno pa njihove bogato rožnate in nabrane ženske noše.
Drugi dan smo si dopoldne ogledali Celovec, njihovo mestno hišo s knežjim kamnom, kip njihovega zmaja in Marije Terezije, gledališče, se ustavili ob vrbskem ribiču in slišali njegovo zgodbo. Zapuščajoč mesto, smo se peljali mimo kraja, kjer se je ponesrečil politik Heider in slišali kaj o njem in njegovem »profilu«. Prispeli smo na Gosposvetsko polje. Pred nekaj desetletji sem bila tu, ko je bila še narava čista, brez hitre ceste, industrijskih in prodajnih centrov. Prav malo stran se ob vsem tem dviga mogočna cerkev Gospe svete z dvema zvonikoma, velikanskim zvonom in polna umetnin (mogočni stebri, zlati oltarji, grob sv. Modesta, freske iz različnih obdobij). V cerkvi že davno ni več slovenskih napisov. Ob našem prihodu se je odvijala nemška maša, slovensko berejo le enkrat mesečno. Nabrali smo si nekaj slovenske literature in si pred cerkvijo ogledali še staro krstilnico.
Nato smo se odpeljali do vojvodskega prestola, kjer so ustoličevali koroške vojvode do leta 1414. Čeprav so bili tujega rodu, so spoštovali jezik domačinov in obred opravljali v slovenskem jeziku. Ob prestolu smo zapeli koroško narodno Kje so tiste stezice, ki nam je orosila srce.
Vrnili smo se v svoj stan in se po kosilu odpeljali v Poden. Ta je že globoko v gorah. Ustavili smo se prav pod ostrim grebenom Karavank, v Krnici, pod stoletno lipo. Naš zbor je med koroškimi zbori nastopil predzadnji. Korošcem smo podarili svojo pesem sproščeno in z vso svojo dušo. Podarili smo jim, kot je rekla zborovodkinja Eneja Baloh, tudi »nekaj svojega za žejo, okus, vonj in branje«. Po končanem koncertu smo za slovo peli skupaj z našimi gostitelji. Tega večera se je prijateljstvo utrdilo. Za slovo smo Boroveljčane povabili v Korte. S čim bodo pri nas nastopili? S svojim zborom ali s pravkar naštudiranim Martinom Krpanom? Bomo videli …
Nada Morato,
predsednica KD Korte
Na povabilo Prosvetnega društva Borovlje – Ferlah, Avstrija se je Ženski pevski zbor KD Korte 10. in 11. julija udeležil srečanja koroških pevskih zborov Petje pod lipo, ki je bil v Krnici pod Karavankami v bližini Podna - Bodentala. Vsevedni vodič nam je prvega dne razkazal Borovlje. Kraj je bil nekoč središče evropskega puškarstva, ki je zdaj že skoraj izumrlo. Razvoj le-tega je na ogled v muzeju s pohvale vrednimi dvojezičnimi napisi, ki jih drugod v javnosti le redko vidite. Člani prosvetnega društva se znajo pohvaliti, da imajo še nedeljske slovenske maše, pa tudi še slovenske napise na križevem potu. Iz središča mesta, kjer smo izvedeli o njihovem društvu tudi v slovenskem jeziku, smo se odpeljali v predmestje k Cingelcu na ogled njihovega kulturnega doma. V njem so lepo urejene sejna soba, dvorana za prireditve, soba z arhivom nekdanje hranilnice z zanimivimi listinami, blagajno in slikami nekdanjega voditelja in gospodarja te hiše. Njihova kulturna organiziranost se je rodila v istem obdobju kot kulturna organiziranost v Kortah, to je na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Prav takrat so se porajale Krekove Hranilnice. Pri nas je ohranjena le stavba ob župnišču in kaka hranilna knjižica.
V Borovljah so na vhodih hiš šentjanževi venčki, ki so starodavna, še poganska navada. V Primorju običaj še živi v tržaški okolici in na Krasu. Venčki pa so antipod adventnim (ob najdaljših in najkrajših dnevih v letu!). Pri nas se kresnični venček nadomešča s cvetjem svetega Tela, ki se postavlja na okna. »Kresnik« je po osamosvojitvi zopet prižigal kresove in podil »ća te naše štrige«. Ker se morajo koroški Slovenci vsakodnevno boriti za svoj obstoj, zelo čuvajo svoje običaje in besede, saj te kažejo na kontinuiteto kulture naroda.
Iz Borovelj smo se odpeljali v bližnji Šentjanž, kjer je bil festival tamburaških skupin. V bližini smo si ogledali cerkev z granatami druge svetovne vojne in slišali o njihovem tedanjem boju za osvoboditev izpod Nemcev. Pod šotorom smo nato spremljali tamburaške skupine in plese folklorne skupine Hrvatov z Gradiščanskega ter tistih z Dunaja. Bilo je kaj slišati in videti: klasično, narodno in sodobno glasbo, posebno pa njihove bogato rožnate in nabrane ženske noše.
Drugi dan smo si dopoldne ogledali Celovec, njihovo mestno hišo s knežjim kamnom, kip njihovega zmaja in Marije Terezije, gledališče, se ustavili ob vrbskem ribiču in slišali njegovo zgodbo. Zapuščajoč mesto, smo se peljali mimo kraja, kjer se je ponesrečil politik Heider in slišali kaj o njem in njegovem »profilu«. Prispeli smo na Gosposvetsko polje. Pred nekaj desetletji sem bila tu, ko je bila še narava čista, brez hitre ceste, industrijskih in prodajnih centrov. Prav malo stran se ob vsem tem dviga mogočna cerkev Gospe svete z dvema zvonikoma, velikanskim zvonom in polna umetnin (mogočni stebri, zlati oltarji, grob sv. Modesta, freske iz različnih obdobij). V cerkvi že davno ni več slovenskih napisov. Ob našem prihodu se je odvijala nemška maša, slovensko berejo le enkrat mesečno. Nabrali smo si nekaj slovenske literature in si pred cerkvijo ogledali še staro krstilnico.
Nato smo se odpeljali do vojvodskega prestola, kjer so ustoličevali koroške vojvode do leta 1414. Čeprav so bili tujega rodu, so spoštovali jezik domačinov in obred opravljali v slovenskem jeziku. Ob prestolu smo zapeli koroško narodno Kje so tiste stezice, ki nam je orosila srce.
Vrnili smo se v svoj stan in se po kosilu odpeljali v Poden. Ta je že globoko v gorah. Ustavili smo se prav pod ostrim grebenom Karavank, v Krnici, pod stoletno lipo. Naš zbor je med koroškimi zbori nastopil predzadnji. Korošcem smo podarili svojo pesem sproščeno in z vso svojo dušo. Podarili smo jim, kot je rekla zborovodkinja Eneja Baloh, tudi »nekaj svojega za žejo, okus, vonj in branje«. Po končanem koncertu smo za slovo peli skupaj z našimi gostitelji. Tega večera se je prijateljstvo utrdilo. Za slovo smo Boroveljčane povabili v Korte. S čim bodo pri nas nastopili? S svojim zborom ali s pravkar naštudiranim Martinom Krpanom? Bomo videli …
Nada Morato,
predsednica KD Korte