Korte, novice

Člani društva se v tednu slovenske kulture odpravljamo na izlet v hrvaško Sivo Istro na pohod po Aleji glagoljašev. Ob tem je nastal krajši seminar o glagoljaštvu v Slovenski Istri.

(Fotografija in besedilo: D. Jug.)

Na fotografiji je kustodija iz kortežanske cerkve z glagoljaškim zapisom iz leta 1468, ki se nahaja v koprskem Pokrajinskem muzeju.) 

Po sledeh glagolice

(Vir: Brazde s trmuna 15 let - izbor, 2011, avtorja: Nada Ravbar Morato: GLAGOLSKI KUSTODIJI V KORTAH IN NA GAŽONU;  Angel Kosmač: GLAGOLICA NA PRIMORSKEM IN V SLOVENSKI ISTRI

Nada Morato:

• Po Metodovi smrti (885) se je glagolica razširila tudi v Istro, in sicer v vsakdanjo uporabo, s svojo oglato obliko. V ta jezik so čedalje bolj prodirale oblike živega ljudskega jezika. Tu so v 14. stoletju nastali izredno lepi rokopisi cerkvenih knjig, kot sta Ročki misal in Misal kneza Novaka. V tej pisavi se je pisalo razprave, zakonike, razvode, kronike, urbarje, župnijske matične knjige, literarna besedila, napise na cerkvah in epigrafe na njenih kustodijah.
• Leta 1467 glagoljaši pridejo v Koper kot menihi tretjerazredniki. Pravili so jim gregoriti (po samostanu sv. Gregorja, ki je postal središče njihovega pastoralnega dela). Bogoslužje so opravljali v starocerkvenoslovanskem (ilirskem) jeziku in brali iz knjig, pisanih v glagolici. Ob tem je nastopalo ljudstvo s svojo govorico in s svojim ljudskim petjem. V 15. in 16. stoletju, ko se je glagoljaška duhovščina pridružila protestantizmu, je glagoljaštvo v Slovenski Istri doživljalo svoj razcvet. Koprski škof Pavel Vergerij, ki je prestopil v to cerkev, je živel na južni meji kortežanskega prostora. O njem in o teh zadevah je ohranjeno celo ljudsko izročilo. Dogodke iz tega časa je opisal pisatelj Fulvio Tomizza v svojem delu Zlo prihaja od severa. V poročilu škofa Valiera, ki je leta 1579 obiskal istrske cerkve, je podano materialno in duhovno stanje tega časa. Tu najdemo tudi sporočilo o bogoslužju v ilirskem jeziku.
• Glagoljaši so pustili veliko zapisanega: listine arhiva koprskega samostana, napise v cerkvah (Zanigrad 1447, Predloka 1466, Korte 1468, 1556, Gažon 1470. Sv. Anton 1567, Puče 1571, Marezige, Kubed, Koštabona), zapiske v matičnih knjigah, urbarje in misale. Žal je to bogastvo ohranjeno le deloma. Režimi, ki jim prisotnost naše kulture v teh krajih ni bila všeč, so precej tega uničili.
• Pomembno vlogo pri bogoslužju v jeziku, ki je bil ljudem blizu, je imela tiskana beseda. Prvo glagolsko knjigo so natisnili leta 1483 – misal po zakonu rimskog dvora, torej frančiškanske redakcije, kateremu je za podlago služil misal krbavskega kneza Novaka iz leta 1368. Izid tiskanega misala je napovedal v Izoli 26. 7. 1482 žakan Jurij iz Roča, s pripisom "Novakov misal", ki so ga Ročani kupili leta 1405. Žakanov pripis pravi tako:

»VITA, VITA, ŠTAMPA NAŠA GORI GRE.
TAKO JA OĆU, DA NAŠA GORI GRE.
1482,  MESECA LJUNA 26 DNI.

TO BE PISANO U GRADE IZOLE

TO PISA POP JURIJ ŽAKAN IZ ROČA.

BOG MU POMAGAJ IN VSEM, KI MU DOBRO OTE.«

• Misal se nahaja v bivši cesarjevi knjižnici na Dunaju. Vse kaže, da je bila v Izoli glagoljaška postojanka, morda celo tiskarna, v kateri so tiskali ta misal. Izolska občina je ob 500-letnici teh dogodkov pomagala postaviti spomenik žakanu Juriju v Aleji glagoljašev med Ročem in Humom.

Kustodije
Kamnoseška mojstra Benko in Molča

• V 2. polovici 15. stoletja smo imeli torej na slovenskem istrskem podeželju glagoljaško bogoslužje. V nekatere cerkve so zato postavili kamnite shrambe – kustodije za sveto olje – z glagolskimi napisi. V deželi, kjer je bila obdelava kamna doma od vedno, ni to nič posebnega.
• Mojstri se niso lotevali le ljudskega ustvarjanja, ampak zahtevnejše obdelave kamna z dekoracijami v slogu dobe. Figuralika je bila ljudsko naivna, primerna okolju, za katerega so delali, ornamentika je povzeta po mestnih vzorcih. Na nastalih kustodijah so samozavestni podpisi izdelovalcev in podatki o naročniku, datumi izdelave, v Kortah je tam tudi posvetilo. Vse to je zapisano v cerkvenem staroslovenskem jeziku z glagolskimi črkami in lepo vneseno v kompozicijo ornamenta. S tem se je podeželje s svojimi sicer skromnimi gospodarskimi možnostmi približalo umetniškemu okusu bližnjih mest.

Glagolska kustodija v Kortah

• Kortežanska kustodija je iz leta 1468 iz belega apnenca, visoka 76 cm, široka 43. Vzidana je v zid glavnega oltarja župne cerkve sv. Antona Puščavnika (1435, 1799), ki je iz marmorja, izdelana leta 1770 in delo mojstra Giuseppejaa Bigoccia. Po Branku Fučiću na kustodiji piše.

+ .I. .N. .C. .I. .Č. .U..M. .3. +

1 2 3 4 5 6 7 8

I(sus) N(azaranin) C(esar) I(udeiski) 1468

JuRKOPOP

10 11 12

TOUČIMŠPAŠKVLMOLČAZAME
·         Jurko pop. To uči(ni) m(e)š(tar) Paškv(a)l Molča zame.

.L. .O.

22 23

• Podobne so še nekatere kustodije (Gažon, Šmarje).

O POMENU GLAGOLICE

• V glagoljaškem času so se Slovenci v Istri začeli narodnostno ozaveščati, postavili so se na lastne kulturne noge. Tudi uprli so se. Zato so morali o tej zadevi leta 1435 razpravljati celo možje mestnega sveta Izola in v mestni statut vnesti določilo, da se Kortam dodeli status svobodne cerkve. S tem so priznali etnično in kulturno posebnost njenih prebivalcev. Pa še to: leta 1511 so si ti izborili svojega župana. In ne le v Kortah, tudi na Krogu – Albucanu – Stari vasi (?) so volili svoje župane.
• Glagoljaška duhovščina je bila običajno manj šolana od latinske, toda kortežanski župnik je  ob škofovemu obisku leta 1579 zatrdil, da da poleg jezika svojih ljudi govori tudi jezik, ki ga govorijo na škofiji, to je latinskega.
• Pri nas je glagolsko obredje in uporaba domačega jezika v njem utrjevalo ljudi v boju proti mestom, ki so podeželju vsiljevala latinsko in italijansko kulturo. Glagoljaštvu in slovenski besedi v cerkvi je že na začetku nasprotovala »latinska duhovščina«, pozneje pa Benečani in Francozi, ki so v Kopru leta 1806 ukinili samostan glagoljašev. Avstrija je leta 1819 prepovedala glagolske zasebne šole in leta 1862 ustavila učenje glagolice na goriškem semenišču. Slovenskemu bogoslužju je nasprotovala italijanska iredenta in nato fašizem.
• Kljub vsemu temu se je glagolsko bogoslužje v Istri ohranilo še daleč v 19. stoletje, čeprav ne več z branjem knjig z glagolsko pisavo, ampak iz »ščaveta«, ki je bil tiskan z latinskimi črkami. V Šmarjah so glagolsko bogoslužje ukinili leta 1860, a so se ljudje uprli. Posredovati so morali žandarji. V Krkavčah se je župnik Ladavac še v 80. letih 19. stoletja držal slovenskega bogoslužja, ponekod še kasneje.
• O pomenu glagolice Josip Bartulič napiše: »Glagolska književnost srednjega veka je bila most proti zahodu in vzhodu. Glagolska besedila so bila namenjena verskim obredom, toda njih pomen ni v tem. To so predvsem ljudska besedila. Ljudstvo je bilo v glagoljaškem okolju povezano s svojo cerkvijo. Z odločitvijo za glagolico se je ljudstvo odločilo za svoj narodni obstoj in tako nasprotovalo svojim fevdalnim gospodarjem.

Angel Kosmač:

• Kljub vprašanjem kot napr., kaj je to glagolica in kaj imamo skupnega Slovenci na Primorskem in v Istri z njo, moramo nedvoumno ugotoviti, da je ta pisava zgodovinsko dejstvo, ki je vtkano v našo kulturno dediščino in se ga ne da kar izbrisati. Veliko na boljšem so sosedje Hrvatje, ki so to danost sprejeli že davno in s tem svojo kulturo in narodni ponos obogatili. Dokaz je Aleja glagoljašev ne daleč od nas, ki je nekakšen povzetek hrvaške kulturne zgodovine v Istri. O tem bi morali resno razmisliti tudi pri nas.
• Lahko se namreč strinjamo s trditvijo, da sta sveta solunska brata Ciril in Metod tudi pri nas zapustila glagolico kot svojo dediščino. Kot poštena misijonarja sta že pred prihodom na moravska tla pripravila črkopis v zavesti, da našim narodom ne zadostuje samo poglabljanje vere, ampak predvsem inkulturacija – postopek, da vera prehaja v meso in kri nekega naroda šele, ko zajame njegovo kulturo in jezik in njegovo identiteto nasploh. Tako sta sveta brata postala tudi učitelja in vzgojitelja.
• Slovanski narodi so torej poleg črkopisa dobili tudi prve slovanske bogoslužne knjige in Sveto pismo, kar se šteje za začetek slovanske književnosti.
• Prvi koristniki te obogatitve so bili nedvomno Moravci, saj sta se brata na Velikem Moravskem mudila največ časa. Mentor jima je bil knez Rastislav.
• Teh dobrin smo postali Slovenci deležni, ko sta se brata mudila v naših krajih na svoji poti v Rim papežu pojasnit svoj misijonski načrt.
• Ustavila sta se tudi pri knezu Koclju v Spodnji Panoniji. Ta je namreč postal pozoren na novosti, ki sta jih sveta brata prinašala tudi njegovemu narodu. Izročil jima je 50 mladih fantov, ki naj bi stopili v njuno šolo in postali misijonarji na svoji zemlji.
• Tako se je doma, pri Blatnem jezeru začela nova šola, ki se je nadaljevala kot potujoča šola skozi naše kraje do Ogleja in Benetk pa vse tja do Rima. Vemo, da je papež Hadrijan II. ta oznanjevalni načrt med Slovani odobril in potrdil veljavnost bogoslužnih knjig v glagolici, ki je tako postala uradna pisava. Ker pa je imela latinščina glavno vlogo tudi kot bogoslužni jezik, so se kasneje pojavile težave, zaradi česar je moral Metod tudi v ječo na Bavarsko.
• Po smrti bratov se je vse spremenilo: učenci so morali zapustiti svoje kraje in misijonska prizadevanja opustiti. Razpršili so se vsepovsod. In tu se začne nova zgodovina glagolice z najmočnejšo postojanko na Ohridu. Tudi ta šola je nehala delovati, ko so Bizantinci 1018 zasedli Makedonijo in jo znova podredili bizantinskemu cesarstvu.
• Nekaj nekdanjih učencev glagoljašev pa se je namenilo drugam in s seboj odneslo glagolske knjige. Poleg Bolgarije, kjer se je glagolica oblikovala v cirilico, je nekaj duhovnikov našlo pot preko Dalmacije in Istre do Ogleja. Ko je propadlo bizantinsko cesarstvo in so Turki vpadali vse bolj na sever, so prihajali kot begunci tudi duhovniki glagoljaši in zanesli glagolsko kulturo v naše kraje v Istri in na Primorskem. Od vsega tega ni ostalo veliko, saj se je na poti veliko izgubilo, predvsem knjig in rokopisov. Najbolj plodovito območje, ki je ustvarilo glagolske rokopise, je župnija svetega Urha v Dolini pri Trstu, najbogatejše stoletje v tem pogledu pa je 16.
• Veliko številčnejši od glagolskih rokopisov pa so napisi, ki so ohranjeni na kamnu.
• Morda je še najstarejši, iz leta 1402, glagolski napis v cerkvi sv. Frančiška v Čedadu (Benečija), ki je na našem skrajnem zahodu blizu Ogleja. Cerkvica zdaj ne služi več svojemu namenu, je pa dragocena priča in znamenje, da je bila tudi tam doma glagolica. Še veliko več pa je tega gradiva na Goriškem in še posebno na Tržaškem in v Istri (Hrastovlje, Predloka, Sočerga, Gažon, Korte …)

KOLIKO ZAKLADOV, ISTRA,
LJUBOSUMNO SKRIVAŠ V SEBI;
MOZAIKE IN GRADOVE,
RUŠEVINE IZ DAVNINE,
GLAGOLJAŠEV PESMI NEME ...(Avtor pesmi: Dinko - Dominik Bizjak)

• Glagolico sta prinesla s krščanstvom tudi v naše kraje sveta brata Ciril in Metod v 9. stoletju. Ciril (Konstantin) je za Slovence sestavil abecedo, pisavo, s katero so napisane prve slovanske knjige. Tako nas je vključil med civilizirane narode Evrope in Male Azije tedanjega časa. Starejša glagolica je okrogla, mlajša, ohranjena v Dalmaciji in Istri pa je oglata. Tedaj je bila ta pisava izraz samosvojosti in posebnosti. Slovani so se z njeno pomočjo lahko enačili z drugimi narodi. Kljub nasprotnikom se je pisava obdržala po volji ljudstva. V srednjem veku je bila simbol vsega, kar se je dalo s pisavo izraziti in spremljevalka življenja našega ljudstva. Prav zaradi te pisave je tudi v Istri srednjega veka obstajalo kulturno in književno življenje. Ljudstvo pa je bilo v glagoljaškem okolju, še posebej v Slovenski Istri, povezano s svojo cerkvijo pa tudi sicer v javnem življenju.
• Še danes je na področju Slovenske Istre veliko ohranjenih glagolskih napisov (freske Janeza iz Kastva v Hrastovljah, na kamnitih kustodijah cerkev v Predloki, Sv. Antonu, Kortah, Gažonu, Pučah, Pomjanu, Koštaboni, Gračišču, Zanigradu, Črnem Kalu in drugod. V Krkavčah in Šmarjah sta poznana glagolska misala. Glagolica se je pri nas uporabljala vse do konca 19. stoletja.

Sveti Ciril in Metod sta bila bizantinska misijonarja, ki sta najbolj znana po pokristjanjevanju Slovanov. Pri oznanjevanju krščanstva sta uporabljala posebno pisavo glagolico, ki pa jo je pozneje izpodrinila po Cirilu imenovana cirilica (na vzhodu) oziroma latinica (na zahodu). Ciril in Metod veljata za apostola Slovanov in sozavetnika Evrope. Metod: * 812 - 815, Solun, † 6. april 885, Velikomoravska. Ciril: * 826 - 827, Solun, † 869, Rim.

(Vir: Wikipedija)