Odšla je naša Silva. Prehitro. Nismo se poslovili, kljub bolezni je bila še vsa polna svetlobe in veselja. Že od mladih let – spoznala sem jo, ko je delala v rdečem bloku v Izoli, kjer sem preživela svoje otroštvo in mladost - pa vse do dne, ko se ji je začel vse pogosteje lomiti njen topel, pronicljiv glas in njen izredni posluh ni bil več dovolj, je bila desetletja izvrstna zborovska pevka. Ni zamudila nobene pevske vaje niti nedeljskega ne drugega prazničnega bogoslužja. Bila je prepričljiva in odločna organizatorka življenja v skupnosti in tihi motorček družabnega življenja v kraju. Do pred nekaj meseci je še pomagala v župnijski Karitas in obiskovala ostarele in osamljene krajane.Omizje ob nedeljskih kavicah je bilo predvsem po njeni zaslugi vedno odprto za vse in vsakogar. Takrat smo v miru sedli in se pogovarjali o stvareh, za katere med tednom ni bilo časa. Še tesnejša je bila vez, ki jo je tiho pletla med krajani, ko je svoja delovna leta zaključevala v trgovini v Kortah. Po upokojitvi je še naprej ali morda celo še bolj intenzivno skrbela za svoje kulturno obzorje z obiskovanjem prireditev doma in v obalnih gledališčih. Rada je segla po dobri knjigi, rada se je pridružila romarjem, na potovanju, pohodu v naravo.
V muzejski sobi zadružnega doma v Kortah hranimo Silvine ročne prepise not iz časov njene mladosti, ko še nismo poznali xeroxov, fotokopircev, skenerjev, računalniških programov in podobne sodobne tehnološke ropotije.
Pred slabimi 30 leti, ko smo v Kortah po novi zakonodaji o društvih ustanavljali prvo izolsko podeželsko kulturno društvo po osamosvojitvi, je bila zraven kot zanesljiva pomoč; pogosto še prej, kot je bila naprošena, bodisi za iskanje donatorjev pri pogostitvah ob krajevnih praznikih in proslavah, bodisi za animiranje ljudi k sodelovanju v društvu. Ali pa pač samo zato, da je pripeljala med občinstvo še koga, da so bile naše prireditve dobro obiskane. Kot društvena blagajničarka je sodelovala v upravnem odboru, dokler ji tega ni preprečila bolezen.Od ustanovitve pa do zadnjega je bila neomajna, tiha in zvesta aktivna članica in moralna podpornica Kulturnega društva Korte. Od njegove ustanovitve je bila članica upravnega odbora. Vztrajala je tudi zmeraj, ko so se nad njim zgrinjali bolj temni oblaki in takih trenutkov v teh letih ni bilo malo. Kako to, smo jo vprašali. »Iz spoštovanja in hvaležnosti ustanoviteljici društva, ker je toliko naredila za kraj,« je bil njen skromni odgovor. Zdaj bosta lahko z ustanoviteljico Nado spet kakšno rekli na zadnjem počivališču kot sosedi in nam, ki ostajamo, poslali kakšno dobro misel in zamisel. Silva, radi te imamo, pogrešali te bomo, a težko kdaj pozabili! Počivaj v Božjem miru, med svojimi dragimi. Darinka
(Fotografija je nastala na izletu v Budimpešti 16. 5. 2016)
