V lokalni tednik Mandrač je poslano in objavljeno besedilo:
KAREL ESIH, ISTRSKI ČEDERMAC
V soboto, 27. januarja mineva 40 let od smrti dolgoletnega kortežanskega župnika Karla Esiha. V Kortah je živel in deloval vse svoje dolgo duhovniško življenje, celih 59 let, od leta 1925 pa do smrti. Starejši domačini se ga še živo in z velikim spoštovanjem spominjajo.
Karel Esih se je rodil 24. novembra 1901 v Trstu v družini železničarskega uradnika štajerskih korenin.
Šolal se je v Trstu, Ljubljani in Gorici, novo mašo pel 5. julija 1925 pri Sv. Jakobu v Trstu in bil jeseni že v službi v Kortah. V tej slovenski župniji je nadaljeval Ravnikovo, Škerbčevo, Šoncevo in Nartnikovo izročilo. Deloval je v času fašizma, v času, ki je s svojimi raznarodovalnimi zakoni hotel zaključiti v predhodnem stoletju začeti proces poitalijančevanja Primorske in z njo Slovenske Istre. Fašizem je ukinil slovensko šolo in slovenska društva, poitalijanil slovenska krajevna imena, potujčeval krstna imena in priimke, preganjal slovensko besedo in knjige.
Župnik Esih je navkljub tem udarcem napel vse sile, da bi skupnost utrdil in da bi je farani ne zatajili. Prirejal je slavja, romanja in druga srečanja, da bi župljani le ostali trdni v svoji drži. V Korte je vabil več izobraženih mož, da bi ljudem pokazali lepoto slovenskega jezika, jih bodrili in vzgajali. Od njih je dobival tudi denarna sredstva, da je lahko uresničeval svoje zamisli o cerkvi, ki naj bo kulturni dom duha in naroda. Med drugim je dogradil zakristijo (1932), zgradil cerkev na Maliji (1932), kapelo v Čedljah (1940) in še marsikaj. V spomin na trpljenje in prestano gorje je v cerkev postavil kip Matere Božje, ki so jo poimenovali pomočnica. Leta 1939 je dal poslikati s freskami strop župnijske cerkve, leta 1941 namestil nov tabernakelj.
Ustanavljal je verske organizacije kot napr. leta 1932 dekliško Marijino družbo s pevskim zborom, saj so bile take verske organizacije edine, ki so v času fašizma smele delovati.
Župnik je otroke pošiljal v šole in klene ljudi v svet, tako enajst deklet v samostane Italije in Francije, enega fanta k lazaristom v Jugoslavijo. In vsi ti, čeprav v svetu med tujimi ljudmi, niso pozabili na materni jezik!
O Karlu Esihu, »očetu in svetniku« - o »trnu v peti« so oblasti tedaj poročale, da je nevaren človek, da ga je treba odstraniti, ker »ovira asimilacijska prizadevanja oblasti, saj otroci še vedno pozdravljajo slovensko, ljudje še vedno pojejo slovenske pesmi, poslušajo slovenske pridige, se učijo verouka v slovenskem jeziku, molijo v tem jeziku, na cerkvenih zastavah so še vedno slovenski napisi. Pisal je kroniko svoje fare, ki ima za mali kraj veliko vrednost, saj so ujme ob spremembah režimov marsikatero listino v kraju uničile, in še kaj bi se našlo …
Karel Esih se je svobode veselil, čeprav je dobro vedel, da mu v njej ne bo lahko živeti, kar se je udejanjilo že kmalu po osvoboditvi. Vendar ni jadikoval in se pritoževal; le v kroniko je zaupal svoje dvome in navajal dogodke, ki so se mu zdeli krivični in nelepi – obtožil ni nikogar. Skupaj s primorsko duhovščino je podprl Jugoslavijo v boju za čimbolj pravične meje.
Trpel je, saj mu kot narodnemu dušnemu pastirju ni bilo vseeno, kam sta želela vodilna režima prejšnjega stoletja uvrstiti njegove ljudi pa tudi njega in njegovo delo. 13. oktobra 1953 je bil zanj in za njegove ljudi najtemnejši dan. Njegovi zavedeni župljani so ga odpeljali na škofijski blok, da bi ga izgnali čez mejo. Dogodek je usodno zasekal v skupnost in posledice so bile žive še dolgo. Zadnja leta življenja so ga nekajkrat oropali in celo poškodovali.
Moč za soočanje s »pritiski« je črpal ob spoznavanju večnih človeških resnic. Ob rob potisnjen je našel uteho v zvestih vernikih in pogumnih prijateljih, ki so ga bodrili in opogumljali. Prijatelj, pesnik Alojz Kocjančič, mu je tako zapel:
Ti pa duha zaklade le odpri:
vsem, ki jih skepse sivi dvom načenja,
Ki črn obup jih gloje in ne jenja,
Izprosi, naj jih milost prežari.
Kaj bi danes v kroniko napisal naš Čedermac?
Dragi bratje, kam gre danes vaša pot?
So sapice zrahljale vaše korenine? V našem bi jih še orkan ne!
Da se sramujete svojega materinega jezika? V našem skupnem času nam je bil svetinja!
Da iščete priimke, ki so vam jih potujčevalci vsilili? V našem skupnem času ste se potujčevalcem upirali!
Dragi bratje, kam gre vaša pot danes? Kam vas pripelje jutri?
Ali pa bi naš Čedermac povedal kaj svetlejšega, vzpodbudnejšega? Kdo bi vedel …
Po publikaciji Stati in obstati (O duhovnih poklicih v župniji Korte) Nade Morato, izšlo v nekaj izvodih v samozaložbi leta 2006.
Karel Esih je pokopan v Kortah, kjer župljani skrbno čuvajo njegov grob.
