Sveti Anton - zavetnik župnije Korte ...
19.01.2025
Župljani smo že zjutraj praznik počastili v lepo okrašeni cerkvi s svečano mašo, ki jo je daroval župnik Janez Kobal ob sodelovanju diakona Tihomirja Busije in kopice ministrantov. Bogoslužje je bilo spremljano s skladbami za ljudsko petje ob spremljavi orgel. Svečanost smo zaključili s priložnostnim nagovorom društvene dramske sekcije. Prebrali smo članek, ki je izšel v časniku Družina ob lanskem svetnikovem godu. Nastopile so Rebeka Pogačnik, Lea Grbec in Darinka Jug. Fotografirala je Petra Debevec.
Iz besedila lahko izluščimo, da sv. Anton Puščavnik goduje 17. januarja in je priprošnjik tudi za zdravje živine.
Zelo razširjena je navada, da kmetje na god svetega Antona prinesejo v dar in k blagoslovu prašičje krače, pleča in klobase, ki jih nato »licitirajo«. Posvečenih mu je 11 župnijskih in 20 podružničnih cerkva ter ogromno oltarjev in znamenj.
Upodabljajo ga kot starčka s palico in knjigo; včasih nosi palico v obliki črke T, t. i. Antonov križ, na njej pa ima navezan zvonček. Pogosto je upodobljen s svinjo ali tudi demoni.
Anton je bil sin bogatih staršev. Rodil se je leta 251 v Srednjem Egiptu. Po smrti staršev, ki so mu prav mlademu umrli, je nekoč slišal pridigo o bogatem mladeniču. Zazdelo se mu je, kakor da je on tisti bogati mladenič, ki mu Gospod naroča: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih. Nato pridi in hodi za menoj« (Mt 19,21). Anton je tako naredil. Oskrbel je svojo mlajšo sestro, imetje razdal revežem in šel v puščavo.
V puščavi ga je hudobni duh skušal z najrazličnejšimi hudimi skušnjavami. Po neki takšni strahotni uri stopi Anton pred svojo celico, vije roke in iz dna srca kliče proti nebu: »Gospod, rad bi bil popoln, pa ne morem, ne morem; moje misli me motijo in kvarijo.« Tedaj zasliši glas: »Če hočeš biti prijeten Gospodu, moli; in če ne moreš moliti, potem delaj! Naj ti ne počiva ne roka ne srce!«
»Mož božji«, puščavnik Anton, je zaslovel po vsem rimskem cesarstvu. Sam cesar Konstantin mu je s svojimi sinovi pisal pismo s prošnjo, naj bi ga razveselil s svojim odgovorom. Antonovi učenci so se čudili tako veliki časti, ki je doletela njihovega učitelja. Anton jim je odgovoril: »Kaj bi se čudili, če piše umrljiv človek prav tako umrljivemu človeku. Čudite se, da je sam Bog zapisal nam v svetem pismu svojo postavo in nam govoril po svojem edinorojenem Sinu.«
Ko je v devetdesetem letu videl puščavnika Pavla (njegovega godu se spominjamo 15. januarja), je vzdihnil: »Jaz še imena puščavnik nisem vreden.« Saj, ponižnost je bila Antonova najbolj značilna čednost. Umrl je star 105 let. Goduje 17. januarja.
»Moj sin, izvršuj svoja dela v ponižnosti in boš priljubljen pri bogovšečnih ljudeh! Kolikor večji si, toliko bolj se ponižuj in boš našel milost pri Gospodu« (Sir 3,17s1).
(Vir: Družina, K. C., objava 17. 01. 2024)
Trenutno ni nobenega komentarja:
