V četrtek, 5. februarja 2026 je Lea Grbec otrokom iz podružnične šole v Kortah predstavila kratko zgodovino kamišibaj gledališča* in zgodbe ljudsko Maček v črnilu, Sklanjatev Nika Grafenauerja, Vode - prirejeno po enciklopediji, Telefončki in Čarobna pika H. Tulleta.
Tokratni nastopi so bili prilagojeni posebej za 1. in 2. razred in za 3., 4. in 5. razred, se odvijali v učilnicah in so bili posvečeni slovenskemu kulturnemu prazniku - Prešernovem dnevu.
* Kamišibaj (iz japonščine: kami je papir, šibaj je gledališče). Gre za pripovedovanje zgodb ob slikah. Prihaja iz Japonske in predstavlja zanimivo mešanico tradicije, ulične umetnosti in preživetja v težkih časih.
Budistični menihi so takrat uporabljali emakimono (slikovne zvitke) za širjenje vere med nepismene.
2. Razcvet uličnega kamišibaja (1920–1950)
Pravi razcvet se je začel okoli leta 1930 v Tokiu, v času velike gospodarske krize.
Pripovedovalci (gaito kamišibaja): so se s kolesi vozili od vasi do vasi. Na prtljažniku so imeli lesen oder (butaj), v katerem so bile ročno poslikane table.
Sladkarije kot vir zaslužka: Pripovedovalec je otroke priklical z udarjanjem lesenih palic (hiošigi). Denarja ni služil s predstavo, temveč s prodajo bonbonov. Tisti, ki so kupili sladkarije, so imeli najboljša mesta v prvi vrsti.
Napetost: Zgodbe so bile pogosto nadaljevanke. Pripovedovalec je končal na najbolj napetem mestu, da so se otroci naslednji dan vrnili.
3. Druga svetovna vojna in propaganda
Med vojno je japonska vlada prepoznala moč tega medija. Ulične pripovedovalce so zamenjali "izobraževalni" kamišibaji, ki so širili domoljubna in propagandna sporočila. Po vojni se je kamišibaj vrnil k svoji prvotni zabavni funkciji in pomagal ljudem pozabiti na kruto realnost.
4. Prihod televizije in zaton
Ko se je leta 1953 pojavila televizija, so jo Japonci sprva imenovali "denki kamišibaj" (električni kamišibaj). Ulično gledališče je skoraj čez noč zamrlo, saj so se otroci preselili pred zaslone.
5. Ponovni vzpon in kamišibaj danes
V osemdesetih letih 20. stoletja se je začelo ponovno odkrivanje kamišibaja kot pripomočka pri pouku v šolah in knjižnicah po vsem svetu. Danes velja za cenjeno umetniško formo, saj spodbuja nNeposreden stik med pripovedovalcem in občinstvom, likovno in pripovedno ustvarjalnost, razvija koncentracijo in domišljijo.
V Sloveniji je kamišibaj izjemno priljubljen, imamo celo nacionalni festival, kjer se srečujejo najboljši mojstri te papirnate magije.
