Našemu ženskemu zboru s pevovodkinjo Enejo Baloh se je pridružila še kopica članov društva, svojcev in prijateljev in kljub ne najugodnejši vremenski napovedi je v zgodnjih jutranjih urah avtobus poln veselo razpoloženih potnikov krenil na pot. Na cilj smo prispeli po 14 urah vožnje, seveda z vsemi obveznimi postanki in po opravljenih prvih dveh etapah izleta. Prva etapa je bila ogled Višegrada (ki pomeni "zgornji del gradu" ali tudi zgornje naselje) in se nahaja skrajno severno, že blizu madžarsko-slovaške meje, na desnem bregu Donave. Višegrad je sicer znan po ostankih poletne zgodnjerenesančne palače kralja Matija Korvina ("naš" kralj Matjaž), ki je živel v 15. stoletju, in srednjeveški citadeli iz 13. stoletja. Preden smo nadaljevali pot do druge etape, se je zbor "postavil" in na veselje mimoidočih turistov zapel dve slovenski iz svojega repertoarja.
Ob povratku na poti v naš "tabor" smo se ustavili še v živahnem mestecu Santandree, čigar ozke uličice smo si seveda ogledali - tako iz avtobusa, ko smo iskali parkirišče, kot tudi peš. Tu je bilo dovolj priložnosti, da smo si lahko nakupili spominkov, madžarskih tipičnih vin tokaja in bikaverja, njihovega Unicuma, likerja iz mešanice zelišč, ali sadja zavretega v tipično žganje palinka, znamenite ogrske salame, lesenih in drugih izdelkov domače obrti in sladkarij iz marcipana. V mestecu je tudi marcipanov muzej z lutkami v velikosti človeka, narejenimi iz te sladke dobrote.
Ob prihodu v Dunaharaszti, majhno mestece južno od Budimpeše, ki se sicer nahaja v predelu županije Pešta, smo se nastanili v lesenih hišicah ob umetnem jezercu, turistični točki namenjeni za oddih in zabavo meščanov glavnega madžarskega mesta in se kaj hitro odpravili k večerji, ki je po napornem dnevu seveda še kako teknila. Nenazadnje tudi zato, ker so se naši gostitelji izkazali z okusno pripravljenimi jedmi.
V soboto je sledil ogled centra Budimpešte, ki mu pravijo "vzhodni Pariz" in ima toliko znamenitosti, da si je zelo težko vse ogledati tudi, če bi imel na voljo več dni. Mi pa smo imeli le nekaj uric. Zato smo se ustavili le na osrednjem Trgu herojev, kjer smo se skupinsko poslikali, nato pa smo zapele še naše Sonce ljubo (na veselje vseh je kmalu nehalo deževati in izza oblakov je pokukalo celo sonce). Malo dlje smo se ustavili na Grajskem griču, kjer se je množici radovednih turistov najprej predstavil zbor z dvema slovenskima pesmima, nato pa smo si ogledali Matijevo cerkev iz poznega 13. stoletja, ki jo je dal sezidati kralj Bela IV., nato pa je bila večkrat prezidana, z bogatim muzejem. Zunaj smo lahko za kratek čas občudovali prekrasen razgled na reko Donavo z njenimi številnimi mostovi, na veličastno stavbarsko mojstrovino - arhitekturo madžarskega parlamenta in na velik del Pešte.
Po krajšem počitku in urejanju za na oder smo popoldne krenili v tamkajšnji kulturni dom na osrednjo prireditev našega gostovanja - na mednarodni letni zborovski festival in se predstavili med osmimi izbranimi zbori. Naš nastop je občinstvo sprejelo z ovacijami in z navdušenim odobravanjem, saj smo prinesle mednje nekaj svežega in novega - tamkajšnji zbori namreč gojijo predvsem dvoglasno ljudsko petje ob spremljavi vsaj enega glasbila, me pa smo pele brez spremljave, tri ali štiriglasno. Slišali in občudovali so nas Madžari, Nemci in Italijani. Profesorji glasbe na srednji šoli Scuola Secondaria di Primo Grado ad indirizzo musicale " Ettore Romagnoli" v mestu Gela na jugu Sicilije, s katerimi smo navezali nove prijateljske stike, so nas navdušili z zamislijo, da bi v prihodnjem letu poleteli na obisk k njim.
Ženske pevskega zbora KD K smo sosedom v osrčje Madžarske prenesle umetniške priredbe slovenske poezije Simona Jenka in Antona Martina Slomška in ljudske pesmi v priredbah skladateljev Ambroža Čopija, Janeza Močnika, Vinka Vodopivca, Pavla Merkuja in Bojana Glavine. Festival je posnel naš član Marko Česen Šček, prenašala pa ga je tudi madžarska nacionalna TV.
Sledilo je sproščeno nadvse živahno druženje s plesom in veliko zborovskega, pa tudi tistega bolj sproščenega petja (Mojca je navsezadnje vendar s seboj imela kitaro!), ki se je končalo v poznih nočnih urah. Pozdraviti nas je prišel in z nami tudi nazdravil ljubitelj petja in prijateljskih "sosedov", župan Dunaharasztija, gospod dr. László Szalay.
Po zajtrku smo se takoj odpravili na pot, saj smo želeli prispeti domov kar se da zgodaj zvečer, a smo se vseeno dvakrat ustavili ob mondenem turističnem Blatnem jezeru, madžarskem morju - vračali smo se po severni obali. Daljši postanek za kosilo, oglede in nakupe smo imeli v kraju Tihany, kjer smo lahko več kot le zaslutili turistični utrip in klimo kraja. Da bi se domov ne vrnili z madžarsko valuto, smo zadnje forinte porabili za izdelke iz sivke, slikovite vence sušene rdeče paprike in še kakšno malenkost.
Utrujene, a kljub temu zelo dobro razpoložene potnike sta prijazna in potrpežljiva šoferja Ilija in Vlado odložila v Luciji nekaj pred 22. uro. Tudi to potovanje in koncert nam je omogočila, ga pripravila in vodila naša neutrudna pevka Tatjana - Tanja Uršič, ki ima razpredeno mrežo prijateljev doma in po tujini, kjer so nas tudi tokrat, tako kot pred leti v Avstriji in Makedoniji sprejeli odprtih src. Besedi "hvala Tanja!" sta tudi tukaj in še enkrat več kot na mestu.
