Spoštovani in dragi Izolani, spettabili e cari Istriani! Kot otrok sem vznemirjen tu, na tem čarobnem koščku Mediterana, v mestecu, ki mi je poleg Labina in Rovinja – najljubše. Redkokje najdem toliko resnične, trde, tople, raznorodne Istre kot tu. Čeprav kolikor toliko udomačen od Vidma in Gorice do Križa in Opčin, od Bazovice in Boljunca do Dekanov, od Krkavč in Padne do Svete Lucije in Dragonje, ni šala stati tule na tako slovesen večer. Malo je narodov in držav – pravzaprav ne poznam nobene – ki ima tak praznik. Ki se zaveda, da sta poezija, umetnost in kultura edini nepremakljivi in smiselni temelj narodovega obstoja. Zato sem kot redko v petdesetih letih svojega profesionalnega dela v umetnosti in kulturi doslej, danes ponosen in počaščen, da Vas lahko nagovorim. Skorajda me je malce strah, pa ne le zaradi okorne slovenščine, ki jo tako ljubim…Kaj naj rečem? Kajti mi, stara generacija, smo civilizacijo pripeljali na rob moralnega in kulturnega močvirja, naši potomci pa kot da izgubljajo oporo iz dediščine lastnih prednikov. Zato bi vas rad spomnil na trdnost te civilizacije: treba je le malce razgrniti povrhnjico lahkih not in lahkotnih fraz, s katerimi vas zasipa medijsko – politična nomenklatura – in našli boste kar potrebujete: znanost in kulturo visokega ranga, ki so jo ustvarili vaši predniki tu, na tej vaši primorski zemlji: Srečko Kosovel, Max Fabiani, Zoran Musič, Marij Kogoj, Avgust Černigoj, Vladimir Bartol….plaz, s katerim vaše moštvo z lahkoto zavrne vsako obrambo banalnosti in kiča okoli vas! Ko govorim o lastnem izboru izjemnih dosežkov tukajšnje znanosti in kulture, ko skušam kritičino oceniti splošno stupidizacijo, ki smo ji danes podvrženi, bi kot temeljni smerokaz postavil stotine istrskih glagoljašev, prosvetiteljev Istre, pa dva Kastavca, Ivana in Vincenca in njune freske v Hrastovljah in Beramu, pa dva velika protestanta Primoža Trubarja in Matijo Vlačića Ilirika…Še nad njiju pa njuna pomočnika, ki sta svoja učitelja in kasnejši veliki vodji usmerjala v slovenski in hrvaški jezik in kulturo. To sta bila Sebastjan Krelj in Mate Grbac. Ta dva mlada duhovnika sta Trubarja in Vlačića, vrhunsko izobražena poliglota, ki sta se z lahkoto izražala v latinščini, starogrščini, hebrejščini, italijanščini i nemščini, učila enakovrednosti hrvaškega in slovenskega jezika z velikimi svetovnimi jeziki, v teh, slovanskih jezikih naj bi nagovarjala z božjo in politično besedo „Slovence inu Hrvate, Bošnjake inu Srble tere Bulgare“. Toda, zaman si Ilirik prizadeva za slovansko univerzo najprej v Magdeburgu, zatem v Celovcu; veliki germanski in romanski kler in Velika Cerkev Uma (by Robert Piersig) tedaj zadušijo pravico Slovanov do visoke izobrazbe. Prešeren, Ljudevit Gaj et consortes so uresničili to dediščino in skozi domačo besedo zakoličili moderni naciji. V poplitvenem in negotovem času danes spet potrebujemo nov koncept, imenoval bi ga KULTURA PLUS. To ni nikakršen jezikovni „paštroč“ (ki ga sicer silno rad uporabljam v poeziji in je živ del krajevne komunikacije), temveč prepoznavanje in sprejemanje druge kulture, še posebej sosednje - za svojo lastno. Istra (ki se zame metaforično razteza od furlanskih in slovenskih etničnih enklav, od morja prek Alp do čvrste istrsko in dalmatinske čakavske dialektalne oaze…) je v dediščino dobila dvojnost, trojnost in večslojnost kultur v dotiku, v prepletu, referenčnem soodnosu. Prav ta večkulturnost in večjezičnost je vaš/naš zlati rudnik. Lepota posebnosti, intelektualna radovednost, superiornost kritičnega razuma, gospostvo svobodnega izrekanja, so izvrstna orožja in orodja... Sam France Prešeren, eden od tvorcev visokega slovenskega jezika, kulture, nacije, neizpodbitna avtoriteta torej, je tedaj vsemogočnemu, pomembnemu, pa tudi zaslužnemu Jerneju Kopitarju v obraz kresnil ironičen verz: "Kdo je ta tič?" "Gospod Kopitar Jaren." "Dekle?" "Slovenska je literatura." "Zapah, ki jo drži pod njim?" "Cenzura." Kje stojimo danes, stoletje in pol po Prešernu? Ko ni več velikih cenzorjev na Dunaju, ko v zavetju virtualne svobode vsak cepec prosto kvasi neumnosti? In ko nas nenehno strašijo z izgubo domačega praga? Podpisujem vrstice pisateljice Ilme Rakuse in njene formulo za življenje: „Zame obstajajo le domovine, natančneje mikrodomovine, pri čemer so najpomembnejši tisti koščki domovine, ki si jih vedno znova ustvarjam s svojim pisanjem. In seveda se moram prijateljsko zediniti s svojim trmoglavim jazom, da lahko nato skupaj postaviva premični dom, v katerem bodo lahko svoje domovanje našli tudi drugi“. Alessandro Damiani, duša italijanske skupnosti na Hrvaškem in v Sloveniji, napiše pesem, ki ni le pesem o Italiji povojnega časa, temveč o vseh naših državah – danes: „La patria/ la libertà e il resto chiamano/ a compiti nuovi: a demolire/ il merito dei custodi dell’onore,/ unico con la coscienza di classe,/ perché democratici polivalenti/ e marxiani dell’atlantismo regnino/ sulla cresta del nuovo miracolo:/ un popolo anemico finalmente/ non vive di solo pane“. Nikjer Italija, Slovenija in Hrvaška niso šibkejše kot v Istri in ZATO nikjer niso MOČNEJŠE. Nikakor ne mislim na ponosne domoljube, ki budno stražarijo na mejah, ki jih ni. V mislih imam tisto tako značilno istrsko, pa tržaško, kraško, primorsko umirjeno, potrpežljivo in strpno populacijo Severnega Jadrana, ki je skozi razburkano zgodovino zgradila edinstveno obmejno - čezmejno – brezmejno- mentaliteto in identiteto. Sam sem torej tujec; hrvaški in ne slovenski pisatelj? Nocoj nisem ne eno ne drugo ne tretje. Sem preprosto človek, ki si s Fulviom Tomizzo deli lakonični vzklik: M' identifico con la frontiera! Kako se je moč identificirati z mejo – s črto delitve in hkrati zlato nitjo stika? Neskončno lahko: z božansko močjo besede – univerzalne lepote sveta.
