Za nami je še eno kortežansko opasilo. Kot je v zadnjih letih ponovno obujeni običaj, se je začelo že zgodaj zjutraj z uvodnim pritrkavanjem, se nadaljevalo s slavnostno sveto mašo in nadaljevalo s kulturnim programom na prostem. Ta je bil skrbno pripravljen, bogat in uspešno izveden - v zadovoljstvo vseh udeležencev. Iz kulturnega programa lahko izpostavimo Ženski pevski zbor KD Korte, ki je pod vodstvom Eneje Baloh skrbno izbral pesmi, letos prvič tudi v hrvaškem in italijanskem jeziku, kar sicer našemu kraju, ki se nahaja v neposredni soseščini narodov in na križišču poti, seveda nikakor ni tuje. Naši izredno ustvarjalni pevki Dragica Kocjančič in Milva Kocjančič, ki tudi pesnikujeta, sta ta program s svojima recitacijama zaokrožili in požlahtnili na res poseben način. Prireditev sta s predstavitvijo župnijskega praznovanja skozi čas lepo vpeljali in povezali članici društva in župnije Valetnina Kleva in Martina Poljšak. Ob koncu je sledilo druženje ob domačih prigrizkih in kapljici. Za ozvočenje in fotografsko dokumetniranje dogodka je tudi letos poskrbel naš član in mentor pritrkovalcev Marko Česen Šček. Iz zgodovinskega orisa smo lahko razbrali in ponovili, da so Korte kot samostojna župnija prvič omenjene že leta 1435. Župnijska cerkev je posvečena svetemu Antonu Puščavniku, ki goduje 17. januarja, vendar se glavni župnijski praznik - opasilo obhaja na tretjo nedeljo v oktobru. Ne ve se čisto natančno, kdaj se je začelo s temi praznovanji (nova cerkev je bila posvečena leta 1812 , kar je razvidno iz plošče v zakristiji), ve pa se, da so bila najprej v septembru, nato pa so, najbrž predvsem zaradi septembrskih poljskih opravil in trgatve in pred pripravami na obiranje oljk, v soglasju z okoliškimi kraji dogajanje premestili v oktober. V Šmarjah praznujejo opasilo na prvo oktobrsko nedeljo, Padenci en teden pred Kortežani. Zagotovo pa se ga v Kortah praznuje vsaj v letih ob koncu 19. stoletja. Praznuje pa se v spomin na posvetitev nove cerkve in nekaj let starejšega zvonika (nosi letnico MDCCXCI), za kar je zaslužen tedanji župnik Peter Benedetti, ki ima svojo grobnico s spominsko ploščo v cerkvi. Iz datoteke Zavoda za spomeniško varstvo beremo, da je na istem mestu prej stala manjša cerkvica, ki so jo podrli šele, ko je bila sezidana nova. Kortežanska župnija je tako kot podeželske sosednjih občin, tipično slovenska, za kar imata nedvomno največje zasluge pomembna moža, istrska »čedermaca«, Franjo Ravnik in Karel Esih. V publikaciji o duhovnih poklicih naše župnije Stati in obstati Nade Morato beremo, da je jeseni 1925. leta v Korte prišel župnik Karel Esih in tu ostal do svoje smrti, to je kar 59 let. Za kraj in njegovo duhovno in kulturno rast je naredil ogromno dobrega in danes v tej cerkvi, ki jo je leta 1939 zaupal v poslikavo patru Virgilu Pitscheiderju, lahko poleg lepih stropnih fresk občudujemo tudi ohranjeno znamenito kustodijo iz leta 1460, kjer se vidi glagolski napis, ki pričuje, da so v teh krajih, posebno v Kortah, delovali glagoljaši. To so bili duhovniki, ki so maše brali iz staroslovanskih cerkvenih knjig. Te so bile v glagolici pisane še v 17. stoletju, šele nato v latinici, maše pa so šele potem brali v latinščini. Karel Esih je leta 1930 v okviru Marijine družbe ustanovil tudi dekliški pevski zbor, dal zgraditi zakristijo, cerkvico na Maliji, postavil kip Matere Božje, namestil nov tabernakelj, skrbel za nadarjene otroke in jih pošiljal naprej v šole ter se vsa leta zavzemal, da bi bila »cerkev kulturni dom duha in naroda.« Tudi na podlagi naslednjih dveh drobnih zanimivosti iz knjige Nade Morato Ravnikova dediščina v Kortah lahko sklepamo, da se je že vsaj ob koncu 19. stoletja opasila že praznovalo v oktobru in da je sicer ta župnijski praznik spremljal tudi ples, ki pa se je, kot je moč sklepati iz spodnjega navedka, za župnikov tedanji okus verjetno preveč »profaniziral« . » Izredne procesije so bile za dež ali ob velikih sušah. 15. oktobra 1899, ob stoletnici sedanje cerkve, je bila taka procesija posebno slavnostna. Tedaj so v njej nosili novi banderi zaščitnikov fare sv. Antona Puščavnika in sv. Valentina. Župnik je dovolil, da procesijo spremlja domača godba, a le pod pogojem, da v vasi ne bo plesa …«. »Velika slavja so prirejali ob velikih cerkvenih praznikih, za cesarjeve praznike in jubileje, ob papeževih in škofovih jubilejih in umestitvah, kongresih, ob farnih praznikih itd ….. Vse take dogodke so spremljali s pritrkavanjem. Kot vidimo, so bila torej včasih opasila »obogatena« tudi s plesom na odprtem, igrala je domača »plehmuzika«, saj so Korte na prehodu v 20. stoletje imele svojo godbo na pihala, ki je očitno igrala tudi na vaških veselicah. Opasila so trajala tudi po tri dni. Na ta praznik se je pobiralo dajatve in prirejalo sejme. Plesov in sejmov že nekaj let ne prirejamo več, še vedno pa se za ta praznik zbira prispevke (ofer) za potrebe župnije, slavnost pa je obogatena s kulturnim programom, v zadnjih letih ponovno obujamo pritrkavanje, praznično veselje pa se zaključi z zakusko in druženjem. In tako je bilo - na veselje prisotnih in potem, ko se je tja visoko nad zvonik dvignila megla- tudi tokrat … DJ
