Zgodilo se je

Visoko gorovje (Cordillera Cantabrica in Picos de Europa) je nudilo zaščito romarjem, saj je bil ta predel očitno prehud zalogaj Arabcem, zato je bila pot med gorovjem in severno obalo ob Atlantskem oceanu dokaj varna.

El Camino de Santiago del Norte se prične v Irunu v Franciji in se nadaljuje mimo  Santiaga de Compostela do Muxie in Finisterre. Pot poteka po severni obali Španije tik ob Atlantiku in je od vseh smeri najzahtevnejša. Zaradi maloštevilnih romarjev je prenočišč (albergov) manj in tudi ostale storitve so skromnejše kot na centralni poti (Camino Frances). Po statističnih podatkih obišče Santiago po severni poti le do šest odstotkov romarjev, ki izpolnijo pogoje za pridobitev listine romar sv. Jakoba.

Na pot so odhajali zgodaj zjutraj, saj je vsakodnevna etapa znašala več kot 30 km, najdaljša pa 55 km. Pot so pričeli 27. junija, saj je bil njihov cilj prispeti v Santiago de Compostela prav na god sv. Jakoba, ki je 25. julija. Na ta dan Španci praznujejo tudi svoj državni praznik.

Čeprav so pešačili sredi poletja, ko so dnevi najdaljši in sonce najmočnejše, so bili pogoji za hojo ugodni: mogočni ocean s sorazmeno nizkimi temperaturami oddaja veliko vlage ter zmerno vročino. Po 30 dneh hoje so po premaganih tisočih višinskih metrih na god sv. Jakoba v katedrali v Santiagu de Compostela zmagoslavno prisostvovali opoldanski maši, namenjeni romarjem.

Romarsko pot je g. Premrl iz Slovenije pričel s prijateljema Marjanom in Danilom, kasneje se jim je pridružila  soproga Nadja, v Španiji pa še trije španski prijatelji, s katerimi so prehodili pretežni del poti. Špansko centralno pot je že prej dvakrat prekolesaril in tedaj tudi spletel lepe prijateljske vezi.