Ivan Cankar, pesnik, pisatelj in dramatik, rojen 10. maja 1876 na Vrhniki, umrl 11. dec. 1918 v Ljubljani.
Pokopan je v skupnem grobišču s Kettejem in Murnom pri Svetem Križu; spomenik jim je dala postaviti po načrtih Plečnikove šole Milena Rohrmannova.
Oče mu je bil ubožen krojač, ki je imel tudi majhno hišo, mati v slabotnem telesu svetopisemska »močna žena«, poosebljena ljubezen in požrtvovalnost. V ljudsko šolo je hodil na Vrhniki, stopil 1888 v ljubljansko realko in se v večni borbi za kruh in streho prebil do najvišjega razreda; razrednik in učitelj slovenščine mu je bil Fr. Levec, ki ga je Cankar visoko spoštoval. Zrelostni izpit, pri katerem mu je poleti in jeseni 1895 spodletelo v fiziki, je opravil poleti 1896. V oktobru se je nato vpisal na stavbenem oddelku dunajske tehnike. Študij pa ga ni zanimal, sklenil je zato že drugi mesec, da se zapiše na univerzo, in sicer v romanistiko in slavistiko. »S tem pa izgubim štipendijo. Torej moram pisati, veliko pisati, da si kaj prislužim« (bratu Karlu 23. 11. 1896). S tem značilnim pristavkom si je določil za vedno svojo pot; sklepa namreč, da bi študiral za profesuro, ni izvršil ne zdaj ne pozneje, dasi je to še večkrat sklenil. Postal je pisatelj, eden največjih slovenskih, hkrati pa se je zapisal za vedno tudi med »večne popotnike«. Preštudiral je sicer, sledeč trenutnemu nagibu, v kratkem času skoraj vso italijansko slovnico in se lotil francoskih knjig, hodil sem in tja mimogrede tudi k predavanjem na vseučilišče, a ni bil dovolj vztrajen in resen. Presedel je kak dan pri knjigah do treh po polnoči, nato pa presanjal zopet po ves dan in vso noč, živel kak dan v obilju, največ v bedi. In to življenje mu je začelo ugajati: »Nikdar si (dunajskega življenja) ne moreš predstavljati dovolj idealnega,« piše bratu K. (1. marca 1897); »samo treba je, da je človek tako ustvarjen, da vidi lepoto (mislim jo v najširšem pomenu) in življenje tam, kjer zapazi filister samo dolg nos in veliko hišo. In ti veš, da sem jaz tako ustvarjen. Iz vsake stvarce dobim kaj zanimivega in novega. To pa me obvaruje, da ne dobim bledice od slabe volje in čemernosti… Zdajle n. pr. sem kosil: za tri solde črnega kruha. In verjemi, da nisem prav nič na slabšem, kakor sem bil predvčerajšnjim, ko sem večerjal za tri forinte. Sicer ne tajim, da me obide časih strašna melanholija; ali jaz se je ne branim, ker je njen rezultat navadno pesem ali pa kakšen lep načrt… Kako sem se z vso dušo zakopal v to dunajsko življenje! Tukaj je zrak ves drugačen, vse je širje in slobodneje in zato se razširi tudi obzorje…« Ob koncu 1. semestra (o veliki noči 1897) je šel Cankar za velikonočne počitnice domov z namenom, da se po povratku na Dunaj vpiše na univerzo; v prvem pismu, Aškercu pisanem, se je podpisal zato kot študent filozofije. A ostal je doma poldrugo leto. V tem času mu je umrla mati, ki jo je prisrčno ljubil; stroške za pogreb je poravnal s honorarjem za »Erotiko«, ki jo je tačas kupil Bamberg. Poletje naslednjega leta je prebil pri očetu, ki je bival tačas v Pulju, in je delal tam svojo prvo dramo in končno uredil »Erotiko«. Jeseni 1898 ga je zopet privabil čar dunajskega duševnega ozračja. Ni šel več tja študirat tehniko, tudi ne, kakor je nameraval, da bi se vpisal na univerzo, vabilo ga je, da bi se čisto vdal literaturi. Ostal je odslej na Dunaju skoro zdržema 11 let. Nastanil se je (1899) v Ottakringu, živeč sredi med delavsko bedo življenje literata-bohèma z neredno dohajajočimi pičlimi honorarji in z lahkimi in težkimi dolgovi. Jeseni 1899 so se mu razmere začasno nekoliko zboljšale, ker je prevzel službo jugoslovanskega političnega poročevavca pri Grafovem listu »Die Information«. Delal je pri njem v začetku z nekim zadoščenjem, čez nekaj časa pa se mu je začelo upirati: »To žurnalistično rokodelstvo je nekaj grdega, čedalje bolj me duši in iščem poti, da bi se rešil brez posebne škode«. Hkrati je ponovno sklepal, da se vpiše na vseučilišču, in je tudi študiral, a do izvršitve sklepi niso dozoreli, dasi je kmalu nato žurnalistiko popustil. Nameraval se je tudi oženiti s preprosto Dunajčanko (Finžgarju 28. dec. 1906, DS 1920, 33), a tudi tega ni storil. Ko so se 14. maja 1907 prvič vršile državnozborske volitve po splošni in enaki volivni pravici, je prevzel socijalnodemokratično kandidaturo v volivnem okraju Povšetovem na Kranjskem in prišel v ta namen domov; ko ni uspel, se je zopet vrnil. A v dunajskem bohemstvu je začel telesno propadati in prijatelji so ga vabili, naj se vrne za stalno. In res se je v sept. 1909 napotil k bratu Karlu v Sarajevo, ostal tam dva meseca kot gost nadškofa Stadlerja in dovršil »Hlapce« in »Kurenta«; sredi nov. se je napotil v Lj. Odtlej je »romal križem po slovenskih krajih«, stanoval pa je največ na Gornjem Rožniku, v avg. 1917 se je preselil k dr. Jos. Puntarju v Škofjo ulico; mesec po njegovem odhodu v Trst se je preselil (v okt. 1918) na Kongresni trg 5, kjer je v še neznani mu hiši padel, si pretresel možgane, nato pa zbolel za špansko influenco; pridružila se ji je pljučnica in te radi oslabelega srca ni prebolel.
Kot pesnik se izkaže predvsem z zbirko Erotika, ker pa spozna, da se kot tak ne bomogel kosati z Otonom Župančičem, se je že v dunajskem obdobju preusmeril v pripovedništvo in se kot literarne zvrsti najprej oprijel črtice. Izdal je kar 9 zbirk črtic: Za križem, Moje življenje, Podobe iz sanj ..Med pomembnejša dela sodijo romani Na klancu, Martin Kačur, Hlapec Jernej in njegova pravica, drame Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Hlapci ...
(Vir: Ivan Grafenauer, Slovenska biografija; Tomaž Štefe, www.kam.si - vaš vodnik po Sloveniji)
